Zdaj govori bivši prebežnik

»Ljudje so rajali, zajelo nas je nepopisno veselje, da je vojne vendarle konec, pod amerikansko vojaško upravo je bilo res zelo dobro.«

»Streljali so celo na mlekarja, ki je šel samo po vodo, ki je bila tik ob meji. Niso merili vanj, so ga pa dodobra prestrašili.«

»Tisti, ki smo stanovali takoj za mejo, smo poznali vsako stezico. Na planini tik ob meji smo pasli živino, izkušen pastir mi je dejal, da so straže postavljene na 300 metrov, najlažje pa si se izmuznil mimo pri stražarnici, pri kateri se je ravno menjavala straža.«

»Če si po njegovih besedah želel imeti pekarno, kavarno, mesnico ali kaj podobnega, si moral biti član fašistične stranke, drugače nisi dobil dovoljenja.«

»Župan ni bil nikoli izvoljen, fašisti so ga preprosto izbrali in prišel je iz Italije.«

»Stari ljudje so igrali karte in govorili slovensko, za napis na steni se niso prav nič zmenili.«

»Kar naenkrat so vsi Italijani odšli domov, partizani pa so zasedli Kobarid. Bili smo izolirani, v Čedad nismo mogli, niti v Gorico ali Bovec, saj so bili tam Nemci, ta naša republika je trajala dva meseca.«

»Prišli so Američani, pa tudi jugoslovanski partizani, ki so prodrli vse do Čedada, a potem sta prišli cona A in cona B, in Jugoslovani so se morali umakniti na drugo stran Soče.«

»Ljudje so plesali, rajali, zajelo nas je nepopisno veselje, da je vojne vendarle konec, pod ameriško vojaško upravo je bilo res zelo dobro.«

»Dela je bilo malo, cesta v Čedad je bila zaprta, do Gorice je bilo zaprto.«

»Nisem več zdržal v strahu in sem šel čez mejo, Udba ni bila hec, lahko bi me zaprli za več let.«